Hej, glavo gor, poslednje maziljenje v podaljšani agoniji tudi ni za odmet.

PROTIslovje par excellence - navadni smrtniki verjamejo, da so na referendumu zmagali, dokler nekega dne, zgubani v agoniji, spoznajo, da so do amena zašili tudi sebe, ne le sotrpinov.

Večinsko PROTI v praksi pomeni: ‘Ne bomo ti pomagali izdihniti po tvoji volji - nosi svoj križ in trpi Kristusove muke, dokler te Gospod ne pokliče k sebi’. V krščansko vrednoto nedotakljivosti življenja zakrinkana krutost: paternalistična legitimacija podaljševanja agonije umirajočega. Memento mori

Madona, čisto smo polarizirani, tako rekoč v ravnovesju. Na drugem polu je sicer več neuravnovešenih, kajne.

Podaljševati agonijo umirajočega sočloveka, ki izrecno prosi za pomoč pri odrešitvi, bi moral biti smrtni greh. Memento mori.

Ena najbolj tragičnih zablod je vse bolj razširjeno prepričanje, da gre vlaganje v socialno državo na rovaš gospodarske prosperitete. Ta kratkovidnost spregleda, da bo bolj socialna družba lahko ekonomsko uspešnejša in vsestransko varnejša, brez potrebe po vse večji represivnosti in militarizaciji.

Do dud sem bil zmeraj zadržan, še pred razkritjem bisfenolov. Svojim zdaj odraslim otrokom je nisem nikdar ponudil, mogoče tudi zato, ker si je moj na-njo-navlečeni foter edinec dudo v trafiki kupil še v 1. razredu, češ da je dobil sestrico. Z odvisnostmi se je boril célo svoje skrajšano življenje.

Matilda kdaj preprosto potrebuje malo dobrohotne pomoči. Memento mori.

Polna usta čuješčnosti.

Dostojno, dostojanstveno umrimo, po milosti pa naj do sto živimo.

Pomembna izpoved, zelo. val202.rtvslo.si/podkast/sala...

Ker ima v teh dneh toliko ljudi izdelano mnenje o trenutno najbolj pereči vsebini, prostavljam svoj piskerček (v cobiss pa se najde še kup podobnih študij zadnjega desetletja, kjer sem sodeloval). Ampak, kdo bi bral vse to, je preveč dolgo in dolgočasno... www.policija.si/images/stori...

Dan vse bolj nezanesljivega spomina na lokacijo grobov, zlasti v posvečeni temi.

Niko Toš v Sobotni prilogi.

Mahniči in sorodni prepotentni tiči izpričujejo škandalozni deficit pravnopolitične pismenosti. Ne štekajo,da ima država monopol nad uporabo legalne in legitimne sile, ko ljudi pozivajo k oboroževanju ter jemanju zakona in pravice v svoje roke. Zakon prava ostaja nad vigilantskim zakonom močnejšega.

Sociolog Éric Fassin v zadnji Mladini.

Premierja smo že tolikokrat upravičeno okrcali, tudi za nedemokratične zdrse ob aktualnih dogodkih, ampak najverjetnejša alternativa so besničarji vnovič na oblasti. Neskončno bolje je, da Golob z ekipo kljub vsemu oddela še en mandat. A naj se reflektirano poboljšajo. Nujno s še več prave Levice.

Nedolžne tragično nastradale bi bilo treba posthumno pietetno zaščititi pred politikantskim poimenovanjem zakonov po njih. In nas zaščititi pred poosebljenjem represivnih zakonov, ki jih je kot take sila težko kritizirati, ne da bi skrunili spomin na človeka, katerega ime so dali normativnemu aktu.

Ko ima premier človekove pravice za škodljivo oviro, če so “edino zveličavno pravilo in vrednota”, škandalozno ne šteka, da zaščita pred škodo ni zunaj človekovih pravic, pač pa je del njih. Varnost dosegamo skozi mehanizem pravic, ne proti njim. Omejitve so dopustne le znotraj človekovih pravic.

Tolikim ljubi človek tragično umre, pa se vrli oblastniki še namenijo po njem poimenovati represivni zakon, s katerim se hočejo prikupiti ljudstvu na način, da nam omejujejo pravice in svoboščine, predvsem pa dodatno stigmatizirajo etnično skupino, ki je že itak v sila težavnem strukturnem položaju.

“Človekove pravice ne morejo biti edina in zveličavna vrednota.” Predsednik vlade RS, 2025, via RTVSlo | “Human rights cannot be one and only value.” Slovene Prime Minister

Bati se gre, da bo Šutarjev zakon zgrešil. Že to, da se oster interventni akt poimenuje po tragični žrtvi, je impulz avtoritarnega populizma. Svoboda kani poseči v polje svoboščin in pravic, strukturni položaj Romov pa reševati z demotiviranjem kriminalcev po principu debelejše, bolj boleče palice.

Dragan Petrovec, moj mentor, dolgo sodelavec, zdaj pa prijatelj, je nacionalni zaklad. S svojimi humanističnimi in preudarnimi pogledi je seveda tudi po nocojšnjem omizju (RTVSLO) na družbenih omrežjih v nemilosti besničarjev in ignorantov.

Z ironijo nad železnorokost samodržcev.

Stranka in njeni somišljeniki (v resnici pa oboji z deficitom mišljenja) oportuno instrumentalizirajo ta tragični primer za politično obračunavanje s koalicijo in za stigmatizacijo, ki stopnjevana stremi h končni rešitvi romskega vprašanja, kot se glasi eden zgodovinsko najsrhljivejših evfemizmov.

Jasno postaja, upam, da zadostnemu številu ljudi, da bi bilo za Slovenijo najbolje, če Golob odvlada še en mandat. Nisem njegov volilec, cenim pa bistveno ugodnejše politično in siceršnje vzdušje v družbenem organizmu, odkar vodi koalicijo, ki je veliko naredila. V njej je zame Levica nepogrešljiva.

Bližnja oseba si je usodno zlomila popolnoma zdrav zlob - štirico - na majhnem delčku kosti, ki je proizvajalcu zašel v hrenovko. Če koščice kot dokaznega materiala v frustraciji ne bi frcnila nekam na tla, po tem, ko mi jo je pokazala, bi vsaj lahko dobila povrnjene stroške za nov zobni implantat.

HR je zopet uvedla obvezno služenje vojaškega roka. Naj naši militantni politiki in njih volilci, ki se jim ob tem potencirajo apetiti po vračanju naborništva, držijo tace stran od naših sinov. Mlade naj se socializira za miroljubno sobivanje, namesto preparira za dron-futer na smrtonosnih terenih.

Žižkovi vici, če jih ljubiš.

OK, družba, vse je fucked up kot še nikoli, zdaj pa začnimo, streznjeno navdihujoče pravi Mladen Dolar.

Odkrili so mu epsko zlato žilo - homeroide.

Od mene nihče ne dobi sporočila z lp, tem pišmevuharskim lenim pozdravom. Lep pozdrav.

Mladež se nam je danes študentsko vselila po zaslugi frizerja. Kar med striženjem mi je takrat dal na telefon redno stranko, lastnico. Danes sem šel tja na frizuro, tam pa po naključju srečal tako lastnico kot njeno odvetnico, ki je spisala najemno pogodbo. Na striženje pride enkrat letno, je rekla.

Dobro jutro. Radikalni časi terjajo radikalna prizadevanja ostati etičen človek v vse bolj gnili in brutalni družbi, prepolni samoumevnosti, ki ne bi smele biti samoumevne. Vedno znova je čas za Kanta in za brechtovsko potujitveno držo. Rahločuten in moralen se nikdar ne navadiš na zaudarjanje časa.

Ko obrzdam prvi vzgib zgražanja nad vsemi, ki volijo naše desne stranke, se opomnim, da volilne preference odsevajo resnične frustracije, bojazni in zamere ljudi v nehvaležnih strukturnih položajih družbeno ekonomskega sistema in prevladujoči neoliberalni globalizirani kulturi.

Absolutno se nikogar ne sme umoriti zaradi javne besede, pa če izjavlja ali objavlja še tako nezaslišano skrajne stvari. A ko jih, se tveganje, da - nekoč, nekje - nekdo neuravnovešen ne bo spoštoval te maksime fizične strpnosti do besedne nestrpnosti, žal povečuje, lahko usodno.

Človek človeku woke - ozaveščen, prisoten, sočuten, pozoren, spoštljiv, obziren, solidaren, odgovoren.

Ostudno je gledati mobilizirane “užaloščence”, ki tragični atentat na ideološkega somišljenika oportuno skušajo notranje politično kapitalizirati - v zasledovanju zmage na volitvah s koalicijsko ustavno večino, da bi nam državo zasukali skrajno desno, kot v mokrih sanjah.

Sinoči proti aktualnim svetovnim prvakom smo lahko šele zares uzrli konkurenčnost naše reprezentance celo za vnovični evropski naslov. Premagajo lahko vsakogar, sodnikov pač ne. Še Sekulićevo žvečenje žvake je izpadlo skoraj kul, pomanjkanju karizme in kvalitete vodenja navkljub.

“Če ima večina delavcev presežek denarja, potem je vprašanje, če bodo še hoteli delati”, je naš vrli trgovec prostodušno po jagersko razložil, zakaj sme presežek ostajati le kapitalistu, če sem ga prav razumel.

Od prvega šolskega dne, torej od danes, bi šolniki v tesnem proaktivnem sodelovanju z učenci in starši morali prednostno poskrbeti, da bi se v šolskem vsakdanu prav vsi lahko počutili vsestransko varne, vključene. Šele potem se bodo lahko učili ter usvajali akademske, odnosne in čustvene veščine.

Na jetra mi gre, ker ostali ob Dončiću ne pustijo srca na igrišču. Na sodnike zlivam žolč, selektorja pa imam itak v želodcu.

Ne moremo več imeti države blaginje, ker se moramo oboroževati?? Jebeš tako prioritetiziranje! Politična opcija, ki se bo vrednotno in konceptualno zoperstavila tej pogubni neoliberalno militaristični logiki, je edina vredna državljanskega glasu na volitvah.

Na sinočnjem sklepnem velikem branju je - v maniri gnevov pojezije in vina - pesnica Monika Herceg poeziji pripisala vlogo, da jebe mater fašizmu. Lepo je to povedala, na odprti sceni je izpadlo vse prej kot obsceno, Vrazov trg ji je zaploskal, Muzikafe se je muzal. Kot se edino spodobi.

‘Revija Drobovina vam obleži v želodcu še dolgo časa.’ (voilà, prispevam reklamno geslo za eno najbolj branih glasil)

Na volitvah bo zmagala stran, ki se bo na spletu nasprotnikom bolj inteligentno in duhovito rogala. Fašistoidni dučebrižniki so nadvse hvaležne tarče poroga. Dajmo si duška - kultivirano, civilizirano, legalno, za posmeh do solz, za sabotažo volilčevega poistovetenja z dotičnimi.

Naši Deželi je urgentno treba odmašiti vitalne žile z neko domišljeno prometno trombolizo. V nepretočnosti se trati čas na račun zapravljenih priložnosti, zamaški porajajo frustracije, razrašča se cestni bes, domorodce in turiste se inkarcerira v pločevinke. Grozi nam kap, kapíš?

Z dučebrižniki je tako, da bolj kot so sami fašistoidni, bolj se jim Roberto zdi pljunuti Duče. Ne Benito, Malito.

Poslušaj, to je zvajanje kompleksnosti vzgoje na poslušnost, slepo ubogljivost. In to še na trivializirajoči instant način. Avtoritarna simbolika ukazovalne silhuete seveda ne poziva k spoštovanju otroka in sodelovanju z njim, ravno narobe. Sila problematično oglaševanje.

Ker po čisti planetarni loteriji zaenkrat živim v območju ugodja in ne v območju preživetja, se zasačim, ko me - civilizacijsko razvajenega - rahlo zmoti, kadar mi v kafiču gospa, ko mi postreže, reče: uživajte! Spodbudo k užitku čuvam v suvereni domeni, nikdar v obliki velelnika.