Bivam v superpoziciji Schrödingerjeve mačke.

Mar ni nekako smisel življenja, da se vse spodaj naštete besede karseda često uporablja?

December blues. Ko življenje nima nobenega smisla. Ko je vse fejk in zgrešeno.

Spomnim se objave, si rečem, da nikogar ne briga, in zaprem katerokoli aplikacijo že. To je moj odnos do socialnih omrežij.

Pozdravljamo. Četrtino leta trajajoča okrasitev – poleg v članku omenjenega – tudi odvzema čar praznični okrasitvi, ki naj bi bila sicer nekaj posebnega. (Povzetek: Občina naproša, da lučke prižgemo šele po 29. 11. in ugasnemo najkasneje 2. 2.)

Odpustki s priprav so kup umazanega perila, potencial za dobro formo in en nevarno ozebel prst.

Zadnji dan, < -15 °C in čast, da prva zarežem v te poratrakirane smučine.

Obešenjaški in črni humor sta mi že od nekdaj jako blizka, zato se, resnosti referendumske teme navkljub, v zadnjih dneh kar precej muzam.

Sploh ne bom začela zgodbe o potuhi in izgovoru, da bo jutri "ful mraz in ful snega." Napovedanih je - 10 °C in 3 cm snega. Ampak, žal, nekaterih stvari ne moreš oz. ni smiselno početi sam.

Dobro jutro, tega pa res nisem pročakovala (in v odvezanih teniskah zagazila v svež sneg).

Čokolešnika je zmanjkalo. Znamenje, da se dva tedna priprav neizbežno približujeta koncu.

Peta knjiga: Laura Imai Messina - Telefon v vetru. Nežna, pomirjujoča in zelo "japonska" zgodba. Branje spominja na občutek, ko vdevaš sukanec skozi šivankino uho.

Po mojih objavah sodeč, bi človek lahko sklepal, da na pripravah samo berem. Nič bat, 282 km sem pa že odkrožila po snegu.

Maturitetno čtivo, četrta knjiga: Tina Vrščaj - Na klancu. Mama, ki ji vse niti družinskega življenja bežijo iz rok, okoljsko anksiozna in s trapom od moža. Knjiga načenja veliko tem. Toda ... minus za lik stereotipno nevrotične, raztresene in neracionalne okoljevarstvenice.

Individualna kurišča na trdna goriva, promet in slabo prevetrena dolina. Zrak v Livignu prav gotovo ni najboljši. Vsekakor pa o tem ni pametno razmišljati med fartlekom in se potem odločati, ali bi dihal (globoko) ali pač ne bi.

Tretje knjiga: Kristina Klara in Gregor Čušin - S plavutkami po ledu. Dopisovanje med najstniško hčerko (v času nastajanja pisem mojo sošolko) in očetom. Sicer vpletata čisto preveč božjih inštanc, koncept dopisovanja med starši in otroki pa se mi jako dopade; omogoča iskrenost in globino pogovorov.

Knjiga, druga: Agata Tomažič - Ušabiti. Na glavo obrnjena kriminalka (moja ocena, ki pa je dobesedno enaka v spremni besedi). Dogaja se v Ljubljani, a je vseeno eksotična, v resnici se ne zgodi veliko, a je vseeno napeto. In nato še sforzando za konec.

Srbski prijatelj in sotekač mi je ponudil jutranji prevoz do proge, torej se bo s treningom danes lahko začelo že pred zoro.

Knjiga št. 1. Die Bücherdiebin. Lepa in presunljiva, slogovno izrazita. Nemški prevod je boljši od slovenskega oz. nemščina enostavno bolj ustreza zgodbi in slogu.

Klasično laufarsko tihožitje, čeprav so smuči za skating, ne za klasiko.

Zastonj krožni avtobusi s prilično gostim voznim redom v Livignu so super. Manjša bolečina je samo prvi avtobus (šele) ob 7.30, ki si ga delim z vsemi šolarčki iz doline.

To je hladna čobodra črne, bele in oranžne barve, ki ni več jesen, a tudi zima še ni.

Družba v kombiju na neskončnih italijanskih avtocestah: podnebnespremembe.fmf.uni-lj.si (Dokler se sopotniki niso odločili, da bomo, hočemo ali nočemo, poslušali Mileta Kitića. Zelo naglas.)

Zbudila sem se ob treh zjutraj in zdaj čakam, da se vsaj približno zdani in grem lahko na trening.

V soboto se gre za dva tedna na priprave. Smuči še niso pripravljene. Štumfi prav tako ne. Knjige pač.

Po treningu se usedem v avto, pritiskam na gumb, avto noče vžgat. To je bil gumb radia. Avto se vžge s ključem. Izračunaj RPE popoldanskega treninga.

Bralni klub je spet zaživel in danes sem bila v opoziciji (verjetno zaradi generacijskega prepada, ki se meri v večkratnikih moje starosti) in zelo pri volji za zagovarjanje svojih stališč. Kakorkoli, zadnji ponedeljki v mesecu bodo spet prinašali smisel.

Nekaj pomirjujočega je v stvareh, ki so večje od naših življenj.

Živjo, samo pozdravim. Všeč mi je vzdušje tule, zato bi zdajle lahko nekaj časa tiho čemela v kotu in spremljala vaše pogovore/samogovore. Do nadaljnjega. Morda kdaj tudi kaj pripomnim.

Lance Armstrong kot gost v Planici. *vrže prgišče zemlje na krsto z ostanki romantične percepcije športa*

Ob 20.30 za eno uro ugasnemo luči, tudi na znamenitostih, ja. Kaj pa če bi na splošno bolj ugašali luči? Na "znamenitostih," trgovinah, reklamah, ... "Weniger Licht!" pa bo več luči na svetu.

En zelo fajn stvar v tej sezoni? Da je je bilo konec 9. marca. Mi je prav žal, ampak bila je v skladu s svojo zimskostjo.

Spremljam prenos teka na smučeh in sem se spomnila, da moram za nazaj pohvaliti komentiranje ženskega skiatlona v nedeljo. #PohvalaNaDan za Petro Majdič.

Iz ruševin Twitterja sem potegnila svoj arhiv in tako bom do nadaljnjega vedrila in oblačila pod modrim nebom. Živjo.