Ni me. Uživam. Kje? Rade volje ti povem. V tokratni zgodbi ... (link v komentarju) 😎

Z meditacijo je upočasnil srce, čas se je upočasnil. Ugotovil je, da z rednim treningom lahko srce še bolj upočasni - hotel je videti ali lahko tudi čas popolnoma ustavi.

V tišini je sedela na balkonu in v prazno gledala. Stopil je na balkon in začel debato ... jezno ga je pogledala: "Mir, nehaj govoriti!" Zbegano jo je pogledal. "Če nisi tiho, ne morem v miru sosedom prisluškovati!" Odstranil se je z balkona. Pivo si je odprl.

Bil je močna tišina, ki je preglasila krike brazgotin iz njene preteklosti.

V tišini je sedel, mrko gledal in nabirajoče se nasilje v velikih požirkih goltal.

🤫 Ne tako glasno! 🫢 Nehaj govoriti tja v en dan! 🤐 Brnenje misli ustavi! 😶 Pusti tišino, da te preplavi! 😯 Da te v novo osebo ustvari!

Sedel je na obali in v tišini opazoval psa, ki se je z valovi lovil.

Počutila se je kot na pol prebrana knjiga.

V vlaku sedi. Zbrano v knjigo stremi. Potuje skozi zgodbo lepotice in zveri. Upajoča, da do cilja svojo Zver pozabi.

Vsak večer je brala.  Ko so se ji oči zaprle, se je zgodba prelila v sanje.  Vsako knjigo je nadgradila z ducati zgodb.

Stopil je do nje: "Živjo!" "Pssst, berem," je siknila. Bila sta v knjižnici. "Eno poglavje preživi z mano," ji je z nasmehom knjigo zaprl.

"Je res, da sem pravi deček?" je med branjem Ostržka mali Aj prestrašeno pobaral mamo.  V trenutku ji je postalo žal, da mu je to knjigo podarila. Bilo je še prezgodaj, te debate še ni bila pripravljena imeti.

"Gospa knjižničarka, zakaj je v kletnih prostorih opozorilo, da odsvetujete listanje knjig na lokaciji?" "Zaradi papirnatih ureznin." "Ker bolijo?" "Ker včasih prikličejo mučene duše bivših knjižničark in knjižničarjev … In nekateri so zelo zaščitniški do knjig …"

V tem gradu je bil prvič. "Ooo, kakšna knjižnica! Pa koliko knjig! Je katera od teh posebna? Kako bi rekli ... Ključna?" "Kako to misliš? Ključna?" "Kot ključavnica … Povlečeš jo s police in ti odpre vrata v skrivni svet …" "Ah, seveda! Vse!"

Oktobra Američani preklopijo v “spooky month”. Mesec, ko se igrajo s strahom, da bi ga za hip imeli pod nadzorom. Letos to potrebujemo tudi mi. Da se zamotimo od tistega, kar nas res straši. Od stvari, ki jih ne moremo spremeniti, ampak jih moramo preživeti. 🧵

Odprti knjigi pod poletno krošnjo, držanje za roke, sramežljivi pogledi, iskrivi nasmehi … Tisti poljub, ki je dan prenesel v večer. Spomin dogodka, ki ga bosta zanikala do konca svojih dni.

"Pozor mali, ta naprava te bo peljala v nešteto svetov, te premetavala v prihodnost in preteklost po različnih časovnih točkah. Lahko ustvari premočne občutke, ki jim ne boš kos!" mu je stric z zelo resnim pogledom predal knjigo. "Brez panike" je bilo na platnici natisnjeno.

Predstavljal si je vse te ljudi. A strani nikoli prebral ni.

Dve uri je zavzeto strmel v stran knjige. Spodnji desni kot je bil že večkrat prepognjen. Poskušal je prešteti, koliko ljudi si je to stran shranilo. Koliko ljudi je ta stran ganila. Koliko jih je na tem mestu zgodbo prekinilo, da bi jo nadaljevali kasneje. Ali pa nikoli. 🧵

Z njo se je imel predobro, da bi želel videti, kako joka, ko zapre vrata in se vrne k svoji družini.

Vroče je bilo, peklensko vroče. Ampak ne tako vroče, kot doma. Želja po svobodi mu je vetra dala. Njemu in številčni družini, ki mu je na poti sledila. Niso jih ustavila ne morja, ne žice.

Domačin za šankom, pije najcenejši viski. Šef se kuja, ker za praznike ni doma. Novo mu natoči. "Ti si moja družina," ga pomiri nesmrtnik …

Srečo je iskal v denarju, posesti, družini, prijateljih in ljubezni. Bil je nesrečen. Sreče nikoli ni našel v sebi.

Domače branje 𝗯𝗼𝗹𝗶. Podobno, kot tek ali dviganje uteži. Prepričan sem, da se 𝘀𝘁𝗿𝗶𝗻𝗷𝗮𝘀̌ z mano.

Zbudil se je sredi noči, motorko prižgal in družino razkosal. Nikogar ni zbudil, saj jih je z večerjo že globoko omamil. "Bil je tak prijeten fant, vedno je pozdravil in cerkev redno obiskoval," so zmedeno vaščani razlagali.

"Stari, ne boš verjel! Zadnjič sem dobil zahtevek za prijateljstvo na Facebooku od samega hudiča!" "Ok? In kaj si naredil?" "Zbral sem pogum in tašči povedal, da ne mešam družine v socialna omrežja. Mislim, da je razumela."

Pravo ljubezen sta imela. Dovolila sta si, en drugega odprla. Prvič bila z nekom res razgaljena. Družino sta ustvarila. Otroka izgubila. Zdaj le drug drugega opazujeta, ko v tišini bolečine, brez poti nazaj, krvavita.

Malo promocije. Ker drugače tega ne vidiš, ker si ful zasedena, neprespana, ne veš kje se te glava drži ... Sej vem. 𝗔𝗺𝗽𝗮𝗸! Ustavi se za minuto. Nehaj drsat po telefonu in klikni na povezavo v komentarju. 𝗭𝗮 𝗱𝗿𝘂𝘇̌𝗶𝗻𝗼 𝗴𝗿𝗲!

Spremenil si je ime, se preselil, zamenjal prijatelje, novo službo dobil in kmalu si je tudi novo družino zgradil. A ni bilo dovolj, neko noč se je vrnil njegov stari jaz, močnejši kot prej.

“Na prvem letu je nek otrok ves čas jokal, prestop so nam zamaknili za štiri ure, naš Airbnb gostitelj je odpovedal rezervacijo … In ti se kar naprej smehljaš?!” “Seveda. Smeji se mi, odkar si me na to potovanje povabila.” “Tata, ti si bil vedno čuden!”

Dežne kapljice mirno trkajo ob kristalno morsko gladino. Galeb mirno plava, potrpežljivo išče kosilo. Pristopica tekač. Premočen je. Utrujen. Očara ga razgled. Nasmehne se, pospeši korak. Dež že rohni, veter se dvigne.

Sedela je na okenski polici in opazovala ples popoldanskega dežja. Kapljice so počasi zapolnile praznino njenega srca.

"Zakaj si bos?! Zunaj dežuje, naliv je! Obuj škornje!" "Ne da se mi. Noge samo obrišem, škornje moram več dni sušiti." "Pa kaj si bodo mislili sosedi?!"

Rahlo rosi. Srake se razigrano lovijo. Tečem, letim, bežim pred nevihto! Nedaleč, Ona, na terasi stoji. Oblečena le v nasmeh in dežne kapljice. Veličastna. Okamenelo strmim. Nevihta naju prekrije.

Zgodilo se je tihega poletnega jutra. Najprej prš, zatem umirjen dež, naliv, a brez vetra ... Po dveh letih brezdežja. Ljudje so noreli od veselja. Dež je bil glavna tema v medijih in na mreži. Le malokdo je opazil ladje, ki so se spustile iz neba.

Čakala sta na dež. Najboljši je bil pomladni in jesenski. Zbirala sta argumente in ob prvem nalivu sta stekla ven in začela kričati en na drugega. Dež je dodal tisto pravo dramo, ki je zatem eksplodirala v divjih objemih pod toplimi odejami. Sušna obdobja so bila zanju najtežja.

Nosim staro nepremočljivo vetrovko, tisto ki sva jo na potovanju po Aziji imela. Sprehajam se po dežju, ki pritiska name. Poskusim ignorirati premočene čevlje. Poskušam razumeti zakaj si v dežju tako uživala. 🧵

Zajoka. Solze po licih ji polzijo. Veter se dvigne. Kričati začne - Proti morju, proti valovom … Ki odnesli so jo. Njeno ljubezen, največjo. Krike šum narave preglasi. Pomiri se. Solz več ni. Poletni dež jo premoči.

Težave je utapljal v alkoholu, ampak so vedno na površje priplavale.

Na odru je bil poln energije, bil je zvezda - oboževalkam je to zadostovalo. Svojega temnega sopotnika je skrbno skrival.

Da ga ljubezen ne bi več prizadela, si je vzel psa. Psa je avto povozil.

Ljubil jo je z vsemi algoritmi v trenutnem telesu.

Rada ga je imela, ampak si časa ni vzela, da bi mu polno pozornost namenila.

Bila je luč v temi njegovega življenja. Slep je bil do konca njune zgodbe.

Bilo je tako vroče in vlažno, da so se še skale potile.

Bila je greh, ki si ga je že od otroštva želel.

Razgalil je svojo dušo, ona pa telo.

💬 𝗘𝗸𝘀𝗽𝗲𝗿𝗶𝗺𝗲𝗻𝘁 💬 Naslednje dni bom objavil zelo kratke zgodbe. Tako kratke, da jih lahko nenamerno prebereš. Kot naslovi klikabilnih medijev. V komentar bom napisal "backstory". Če te zanima, ga odpreš, sicer pa ne, da si ne "spoilaš". 😎

Tokrat zelo zelo kratko. 10 sekund na zgodbo. Pripravljena? 🧵